Zgodovina SZKMA

Zgodovina tradicionalne kitajske medicine
n akupunkture na Slovenskem

Vzpostavitev državnega programa

Slovenija se je s tradicionalno kitajsko medicino in akupunkturo začela povezovati v okviru enega prvih strukturiranih nacionalnih programov v Evropi. Konec 70. let prejšnjega stoletja je uradna državna pobuda povezala jugoslovansko medicino s Kitajsko, kjer so se zdravniki več kot desetletje izobraževali iz akupunkture, znanje pa so nato uporabljali v bolnišnicah in ambulantah. Z razpadom Jugoslavije v začetku 90. let se je ta formalni okvir zaključil, vendar znanje in praksa nista izginila. Nadaljevala sta svoj razvoj. Kar se je sprva izvajalo kot zdravstvena storitev, dostopna predvsem v okviru zdravniške prakse, se je postopoma razvilo v živo tradicijo tradicionalne kitajske medicine, ki je danes širše dostopna javnosti tudi v zasebni praksi. SZKMA to izjemno zgodbo nadaljuje tudi danes.

Zanimanje za akupunkturo med jugoslovanskimi zdravniki je začelo naraščati že v začetku 70. let. Do leta 1976 se je praksa razširila tudi v bolnišnično okolje: dr. Jasna Müller je v okviru anesteziološkega oddelka Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ustanovila ambulanto za akupunkturo, dr. Zmago Turk pa podobno ambulanto na rehabilitacijskem oddelku Splošne bolnišnice Maribor. Dr. Zmago Turk je skoraj pet desetletij ostal eden najbolj doslednih in cenjenih zagovornikov akupunkture ter integrativne medicine v Sloveniji.

Šele po teh pionirskih bolnišničnih ambulantah je akupunktura dobila formalno koordinacijo na ravni Jugoslavije. Februarja 1978 je prim. dr. Drago Plešivčnik, kirurg, direktor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in član Zbora republik in pokrajin SFRJ, organiziral 1. jugoslovanski simpozij o tradicionalni kitajski medicini v Slovenj Gradcu.

Odločitev, da je prvi jugoslovanski simpozij potekal v Slovenj Gradcu in ne v Beogradu ali Ljubljani, je bila na zvezni ravni zelo sporna in je skoraj povzročila politični škandal. Kljub temu je ob podpori Slovenije dogodek potekal ter privabil visoke predstavnike kitajskega ministrstva za zdravje in strokovnjake iz vseh jugoslovanskih republik. Simpozij je vodil do sprejetja Slovenjgraške deklaracije, ki je podprla formalno priznanje akupunkture kot zdravstvene storitve, krite iz sredstev zdravstvenega zavarovanja, še istega leta.

Istega leta je bila akupunktura v Jugoslaviji uradno priznana kot zdravstvena storitev, krita iz sredstev zdravstvenega zavarovanja, s čimer se je država uvrstila med prve v Evropi, ki so naredile ta korak. Pred tem sta pomembnejše ukrepe sprejeli le Francija in Sovjetska zveza. Jugoslovansko priznanje je za več let prehitelo podoben razvoj v Italiji, Švici, sistemu javnega zdravstvenega zavarovanja v Nemčiji in Združenem kraljestvu.

Simpozij je neposredno privedel do ustanovitve prve šole za akupunkturo v Jugoslaviji, ki je potekala v Zagrebu od januarja do marca 1979 pod vodstvom kitajskih učiteljev. Iz vsake republike so poslali štiri zdravnike. Slovensko delegacijo so sestavljali dr. Lojze Medved (Terme Portorož), dr. Ivan Godina (Ortopedska klinika Ljubljana), dr. Zmago Turk (Splošna bolnišnica Maribor) in dr. Marija Cesar Komar (Splošna bolnišnica Slovenj Gradec). Po vrnitvi je dr. Cesar Komar še istega leta v Slovenj Gradcu odprla ambulanto za zdravljenje bolečine.

Akupunktura se je kmalu razširila v ambulante za zdravljenje bolečine po slovenskih bolnišnicah, zdraviliščih in rehabilitacijskih centrih. Leta 1980 so vključeni zdravniki ustanovili Slovensko akupunkturno društvo pri SZD, ki še danes skrbi za izobraževanje in strokovni razvoj zdravnikov, ki izvajajo akupunkturo.

Nadaljevanje v 80. letih

Sodelovanje med jugoslovanskimi in kitajskimi zdravstvenimi ustanovami je ostalo dejavno vse desetletje. Leta 1989 je dr. Li Furuja (李福如) v Jugoslavijo poslal Prva pridružena bolnišnica Univerze za tradicionalno kitajsko medicino v Tianjinu, in sicer po uradnem sporazumu o medicinskem sodelovanju z jugoslovanskim ministrstvom za zdravje. Kot prejšnji kitajski strokovnjaki je prišel usposabljat zdravnike.

Zunaj tega programa, namenjenega izključno zdravnikom, je bila odprta še druga pot. Jani Osojnik, diplomant psihologije na Univerzi v Ljubljani, ki je študiral tudi kitajščino, biologijo in pripravljalno biokemijo, je leta 1980 odšel na Kitajsko. Šest let se je formalno izobraževal: leta 1985 je v kitajščini končal podiplomski študij na Fakulteti za tradicionalno kitajsko medicino v Guangzhouju (danes Univerza za kitajsko medicino v Guangzhouju), leta 1986 pa še dodatni podiplomski študij na Fakulteti za tradicionalno kitajsko medicino v Pekingu (danes Pekinška univerza za kitajsko medicino). Leta 1988 je na Univerzi v Ljubljani pridobil naziv magister tradicionalne kitajske medicine. Leta 1989 — istega leta, ko je dr. Li Furu prišel poučevat zdravnike — je v Ljubljani odprl zasebno ordinacijo Preventivno zeliščno in akupresurno svetovanje ter v zasebni praksi, ne znotraj bolnišničnega sistema, ponujal celostno tradicionalno kitajsko medicino in akupunkturo.

Po razpadu Jugoslavije: od državnega programa do
zasebne prakse

Razpad Jugoslavije v začetku devetdesetih let je uradni državni program končal. Ostali sta dve povezani, a ločeni smeri: akupunktura, ki so jo izvajali zdravniki v bolnišnicah in ambulantah za zdravljenje bolečine, ter tradicionalna kitajska medicina, ki se je izvajala samo v zasebnih ordinacijah. Javne službe tradicionalne kitajske medicine ni bilo nikoli.

Dr. Li Furu, ki je prišel v okviru državnega programa, je ostal v regiji in se nazadnje ustalil v Sloveniji. Tam je iz uradnega poučevanja, namenjenega samo zdravnikom, prešel v zasebno poučevanje. Njegovi tečaji so uvajali prvine tradicionalne kitajske medicine onkraj bolnišnične akupunkture, a je poučevanje ostalo razmeroma površinsko, ker ni imel strokovne ekipe in sredstev. Generacija, ki jo je usposabljal — med njimi zdravniki, sinologi in terapevti — je tradicionalno kitajsko medicino študirala naprej ali odprla lastne ordinacije. Veliko današnjih izvajalcev tradicionalne kitajske medicine v Sloveniji lahko vsaj del svoje strokovne linije poveže z njim. Dr. Li Furu je danes častni predsednik SZKMA.

Ob tem poučevanju so v zasebni praksi nadaljevali tudi slovenski izvajalci, ki so se izobraževali na Kitajskem. Leta 1993 je Jani Osojnik skupaj s Primožem Rožmanom napisal strokovno monografijo Tradicionalna kitajska medicina in akupunktura. Del 1, ki jo je v Ljubljani izdalo Slovensko društvo za orientalno medicino (COBISS.SI-ID 33839360) — najzgodnejši priročnik s tega področja v slovenskem jeziku. Zavzemal se je tudi za slovensko poimenovanje tega dela. V pismu v Delovi Sobotni prilogi 20. decembra 2003 je zapisal, da že leta zagovarja zdravilstvo kot ustrezno slovensko besedo za zdravljenje bolezni in ohranjanje zdravja ter da je ločevanje na višjo »medicino« in manjvredno »zdravilstvo« lažna razlika. Zakon o zdravilstvu iz leta 2007 je pozneje zdravilec določil kot licencirani poklicni naziv.

Tudi številni visoko izobraženi izvajalci tradicionalne kitajske medicine iz tujine so se odločili, da svojo poklicno pot gradijo v Sloveniji. V sodelovanju z domačimi kolegi in terapevti so postopoma presegli jezikovne in kulturne ovire. S tem sodelovanjem in dosledno, na pacienta osredotočeno oskrbo so skozi desetletja pridobili zaupanje slovenskih pacientov in tradicionalno kitajsko medicino uveljavili kot spoštovan del zasebnega zdravstva.

Razvoj stroke

V naslednjih letih se je skupnost zasebnih izvajalcev tradicionalne kitajske medicine po Sloveniji širila po obeh teh smereh: po učni liniji dr. Li Furuja in v ordinacijah, ki so jih ustanovili Slovenci, izobraženi na Kitajskem; najzgodnejši neprekinjeni primer je ljubljanska ordinacija Janija Osojnika. Zanimanje pacientov je stalno raslo, saj sta tradicionalna kitajska medicina in akupunktura v integrativni medicini po Evropi dobivali vse širše priznanje.

Ustanovitev SZKMA (2019)

Slovenija na evropskem prizorišču

SZKMA je kmalu po ustanovitvi postala članica ETCMA (European Traditional Chinese Medicine Association), saj je izpolnila zahtevane izobraževalne standarde, pridružila pa se je tudi organizaciji EUROCAM, evropskemu krovnemu združenju za komplementarno in alternativno medicino.

Združenje je nato prevzelo vodilno vlogo pri pripravi dokumenta ETCMA Core Competencies for Chinese Medicine Practitioners, vseevropskega strokovnega standarda, ki ga ETCMA danes priporoča svojim članicam po vsej Evropi.

Stanje danes

Danes se ti dve zgodovinski poti razvijata v okviru različnih regulativnih okvirov. Akupunktura, ki jo izvajajo zdravniki, ostaja del slovenskega konvencionalnega zdravstvenega sistema. Tradicionalna kitajska medicina v širšem smislu, ki vključuje tuino, celostno diagnostiko TKM in izvajanje s strani nezdravnikov, pa spada pod slovenski Zakon o zdravilstvu, sprejet leta 2007, ki je uvedel pravno kategorijo zdravilske dejavnosti.

Živa dediščina

Kar se je začelo kot en sam državni program, ki je jugoslovansko medicino povezal s Kitajsko, sta po razpadu Jugoslavije postali dve živi tradiciji. Akupunkturo, ki jo izvajajo zdravniki, v Sloveniji še naprej izvajajo v bolnišnicah in ambulantah za zdravljenje bolečine. Tradicionalna kitajska medicina, ki nikoli ni bila javna služba, se nadaljuje samo v zasebni praksi: v ordinacijah, ki so jih ustanovili Slovenci, izobraženi na Kitajskem — najzgodnejši neprekinjeni primer je ljubljanska ordinacija Janija Osojnika —, in v učni liniji dr. Li Furuja (李福如), čigar tečaji so uvajali širši sistem in čigar študenti so se pogosto izobraževali naprej. SZKMA to zasebno tradicijo nadaljuje še danes in si prizadeva za jasno urejen, kakovosten poklic, ki služi pacientom, ki se nanj zanašajo.

Viri

Cesar Komar, M. (2009). Akupunktura. ISIS – Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, 2009 (št. 3), str. 67–68.
Cesar Komar, M. (2019). Zgodovinski razvoj akupunkturne terapije v svetu in Sloveniji. ISIS – Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, maj 2019 (št. 5), str. 57–59.
Turk, Z. (2021). Prim. prof. dr. Zmago Turk, dr. med.: Gre za to, da je v integrativni medicini izjemen potencial. Vizita.si, maj 2021.
DELO, Sobotna priloga, PP29, 20. december 2003, Jani Osojnik: Odziv na »Bi si kdo upal graditi most na alternativni način?« (Delo, 12. decembra 2003)

Zgodovina tradicionalne kitajske medicine n akupunkture na Slovenskem