Zgodovina SZKMA

Vzpostavitev državnega programa

Slovenija se je s tradicionalno kitajsko medicino in akupunkturo začela povezovati v okviru enega prvih strukturiranih nacionalnih programov v Evropi. Konec 70. let prejšnjega stoletja je uradna državna pobuda povezala jugoslovansko medicino s Kitajsko, kjer so se zdravniki več kot desetletje izobraževali iz akupunkture, znanje pa so nato uporabljali v bolnišnicah in ambulantah. Z razpadom Jugoslavije v začetku 90. let se je ta formalni okvir zaključil, vendar znanje in praksa nista izginila. Nadaljevala sta svoj razvoj. Kar se je sprva izvajalo kot zdravstvena storitev, dostopna predvsem v okviru zdravniške prakse, se je postopoma razvilo v živo tradicijo tradicionalne kitajske medicine, ki je danes širše dostopna javnosti tudi v zasebni praksi. SZKMA to izjemno zgodbo nadaljuje tudi danes.

Zanimanje za akupunkturo med jugoslovanskimi zdravniki je začelo naraščati že v začetku 70. let. Do leta 1976 se je praksa razširila tudi v bolnišnično okolje: dr. Jasna Müller je v okviru anesteziološkega oddelka Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ustanovila ambulanto za akupunkturo, dr. Zmago Turk pa podobno ambulanto na rehabilitacijskem oddelku Splošne bolnišnice Maribor. Dr. Zmago Turk je skoraj pet desetletij ostal eden najbolj doslednih in cenjenih zagovornikov akupunkture ter integrativne medicine v Sloveniji.

Šele po teh pionirskih bolnišničnih ambulantah je akupunktura dobila formalno koordinacijo na ravni Jugoslavije. Februarja 1978 je prim. dr. Drago Plešivčnik, kirurg, direktor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in član Zbora republik in pokrajin SFRJ, organiziral 1. jugoslovanski simpozij o tradicionalni kitajski medicini v Slovenj Gradcu.

Odločitev, da je prvi jugoslovanski simpozij potekal v Slovenj Gradcu in ne v Beogradu ali Ljubljani, je bila na zvezni ravni zelo sporna in je skoraj povzročila politični škandal. Kljub temu je ob podpori Slovenije dogodek potekal ter privabil visoke predstavnike kitajskega ministrstva za zdravje in strokovnjake iz vseh jugoslovanskih republik. Simpozij je vodil do sprejetja Slovenjgraške deklaracije, ki je podprla formalno priznanje akupunkture kot zdravstvene storitve, krite iz sredstev zdravstvenega zavarovanja, še istega leta.

Istega leta je bila akupunktura v Jugoslaviji uradno priznana kot zdravstvena storitev, krita iz sredstev zdravstvenega zavarovanja, s čimer se je država uvrstila med prve v Evropi, ki so naredile ta korak. Pred tem sta pomembnejše ukrepe sprejeli le Francija in Sovjetska zveza. Jugoslovansko priznanje je za več let prehitelo podoben razvoj v Italiji, Švici, sistemu javnega zdravstvenega zavarovanja v Nemčiji in Združenem kraljestvu.

Simpozij je neposredno privedel do ustanovitve prve šole za akupunkturo v Jugoslaviji, ki je potekala v Zagrebu od januarja do marca 1979 pod vodstvom kitajskih učiteljev. Iz vsake republike so poslali štiri zdravnike. Slovensko delegacijo so sestavljali dr. Lojze Medved (Terme Portorož), dr. Ivan Godina (Ortopedska klinika Ljubljana), dr. Zmago Turk (Splošna bolnišnica Maribor) in dr. Marija Cesar Komar (Splošna bolnišnica Slovenj Gradec). Po vrnitvi je dr. Cesar Komar še istega leta v Slovenj Gradcu odprla ambulanto za zdravljenje bolečine.

Akupunktura se je kmalu razširila v ambulante za zdravljenje bolečine po slovenskih bolnišnicah, zdraviliščih in rehabilitacijskih centrih. Leta 1980 so vključeni zdravniki ustanovili Slovensko akupunkturno društvo pri SZD, ki še danes skrbi za izobraževanje in strokovni razvoj zdravnikov, ki izvajajo akupunkturo.

Nadaljevanje v 80. letih

Sodelovanje med jugoslovanskimi in kitajskimi zdravstvenimi ustanovami je ostalo dejavno skozi celotno desetletje. Leta 1989 je bil v Jugoslavijo v okviru uradnega sporazuma o zdravstvenem sodelovanju med jugoslovanskim ministrstvom za zdravje in Prvo pridruženo bolnišnico Univerze tradicionalne kitajske medicine v Tianjinu poslan dr. Li Furu (李福如). Tako kot prejšnji kitajski strokovnjaki je tudi on prišel z namenom izobraževanja zdravnikov.

Po razpadu Jugoslavije: od državnega programa do
zasebne prakse

Razpad Jugoslavije v začetku 90. let je pomenil konec uradnega državnega programa. Dr. Li Furu, ki je v regijo prišel v okviru tega programa, je ostal na območju nekdanje Jugoslavije in se sčasoma naselil v Sloveniji. Tu je prešel iz uradnega izobraževanja, namenjenega izključno zdravnikom, v zasebno prakso. Širši javnosti je začel predstavljati celoten sistem tradicionalne kitajske medicine, vključno s tuino in celostnimi diagnostičnimi metodami, ne več zgolj zdravnikom.

Ta prehod je pomenil začetek skupnosti zasebnih izvajalcev TKM v Sloveniji, ki se je razvijala ločeno od akupunkture, ki so jo v bolnišnicah in ambulantah izvajali zdravniki. Izobraževalno tradicijo dr. Li Furuja je na šoli Higeja v Ljubljani nadaljeval njegov učenec iz Kitajske, dr. Li Kejun. Generacija, ki jo je izobraževal, med katerimi so bili zdravniki, sinologi in terapevti, je nadaljevala študij tradicionalne kitajske medicine ali pa ustanovila lastne prakse. Mnogi današnji izvajalci TKM v Sloveniji lahko del svoje strokovne poti povežejo prav z njim. Dr. Li Furu danes opravlja funkcijo častnega predsednika SZKMA.

Številni visoko izobraženi in usposobljeni izvajalci TKM iz tujine so se odločili svojo poklicno pot graditi v Sloveniji. Z tesnim sodelovanjem z domačimi slovenskimi kolegi in terapevti so postopoma premagovali jezikovne in kulturne ovire. Skozi desetletja je takšen način sodelovanja ter dosledna, pacientu usmerjena obravnava pripomogla k pridobivanju zaupanja številnih slovenskih pacientov in uveljavitvi tradicionalne kitajske medicine kot priznanega dela zdravstvenega okolja.

Razvoj stroke

V naslednjih letih se je skupnost zasebnih izvajalcev TKM postopoma širila po Sloveniji. Zanimanje pacientov je naraščalo, saj sta tradicionalna kitajska medicina in akupunktura pridobivali vse več priznanja v okviru integrativne medicine po Evropi.

Ustanovitev SZKMA (2019)

Slovenija na evropskem prizorišču

SZKMA je kmalu po ustanovitvi postala članica ETCMA (European Traditional Chinese Medicine Association), saj je izpolnila zahtevane izobraževalne standarde, pridružila pa se je tudi organizaciji EUROCAM, evropskemu krovnemu združenju za komplementarno in alternativno medicino.

Združenje je nato prevzelo vodilno vlogo pri pripravi dokumenta ETCMA Core Competencies for Chinese Medicine Practitioners, vseevropskega strokovnega standarda, ki ga ETCMA danes priporoča svojim članicam po vsej Evropi.

Stanje danes

Danes se ti dve zgodovinski poti razvijata v okviru različnih regulativnih okvirov. Akupunktura, ki jo izvajajo zdravniki, ostaja del slovenskega konvencionalnega zdravstvenega sistema. Tradicionalna kitajska medicina v širšem smislu, ki vključuje tuino, celostno diagnostiko TKM in izvajanje s strani nezdravnikov, pa spada pod slovenski Zakon o zdravilstvu, sprejet leta 2007, ki je uvedel pravno kategorijo zdravilske dejavnosti.

Živa dediščina

Skoraj dve desetletji pozneje nekateri ključni izvedbeni mehanizmi zakona, predvsem poklicna zbornica, ki naj bi določala in nadzorovala strokovne standarde, še vedno niso bili vzpostavljeni. SZKMA si še naprej prizadeva za celovito izvajanje zakona, pri čemer se opira na ETCMA Core Competencies in Global Traditional Medicine Strategy 2025–2034 Svetovne zdravstvene organizacije. Cilj je jasen: zagotoviti, da imajo pacienti v Sloveniji dostop do jasno urejene, kakovostno nadzorovane tradicionalne kitajske medicine in akupunkture.

Viri

Cesar Komar, M. (2009). Akupunktura. ISIS – Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, 2009 (št. 3), str. 67–68.
Cesar Komar, M. (2019). Zgodovinski razvoj akupunkturne terapije v svetu in Sloveniji. ISIS – Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, maj 2019 (št. 5), str. 57–59.
Turk, Z. (2021). Prim. prof. dr. Zmago Turk, dr. med.: Gre za to, da je v integrativni medicini izjemen potencial. Vizita.si, maj 2021.